Včasih nas novice šokirajo, ko za nekoga slišimo, da je bolezen rak zavladala v njegovem telesu. Takrat se malo ustavimo, premislimo, cenimo ker smo zdravi, po navadi pomislimo nase in se nam ta oseba smili, a pomagati ji ne moremo. Sama sem bila šokirana, ko sem zvedela, da ima ena mama od prijateljice verjetno raka.
Ko mi je to povedala, enostavno nisem znala odreagirati, tako sem bila šokirana, ko je rekla, da je že prebolela raka in da sej e sedaj verjeno vrnil, da čakajo na izvide. Ko sem pomislila, na to mamo, kako je vedno bila pozitivna, nasmejana, pripravljena na pogovor in kaj vse je skrivala v sebi, z čim vse se je bojevala, s kakšnimi čustvi, kako je mogla biti boga, ko je rak zavladal v njenem življenju. Videlo se ji je, da ni oseba, ki bi obupala. Prijateljica mi je to tudi potrdila, da je pri prvi bolezni bilo težko predvsem zanjo in druge, ona sama pa se ni smilila sama sebi. Ni hotela pomoči, vse je hotela narediti sama, sama skrbeti zase, kajti dala je vedeti, če bo sedaj obležala, potem ne bo dobro.
Tako je rak izginil, vendar je morala hoditi na preiskave redno, no sedaj pa so izvidi spet slabi, ne vedo še, kje se je rak pojavil, vendar izvidi ne kažejo dobro.
Kasneje sem en dan srečala to babico, kako je korajžno hodila proti meni, se smejala, jaz pa nisem mogla iz sovje kože, da se mi ne bi smilila, premišljevala sem, kaj vse se rojeva v njeni glavi, koliko skrbi, kako težko ji mora biti, kajti rak se je vrnil. Ona pa dobre volje še pove, da hodi na preiskave, da se je nekaj dogaja in da upa, da ni spet rak. Kako zmore si mislim, ko jo gledam v oči, najraje bi jo objela in ji rekla, da bo vse ok.