Danes jih imamo doma skoraj vsi, včasih pa naglavna svetilka ni bila ravno v vsakem domu in prav spominjam se, kako strah me je včasih bilo, ko sem morala na avtobus ali vlak v temi zjutraj ali ko sem se vračala domov.
Mi smo bili doma izven mesta, na hribu in ko sem šla v srednjo šolo, sem morala zjutraj od doma, ko je bila še tema. Spominjam se, kako strah me je bilo hoditi po temi, kako sem slišala vsak ropot ali zvok iz daljave in upala, da se mi ne bo bližal. Seveda bi mi naglavna svetilka takrat pomagala, da me ne bi bilo tako strah, ker bi imela osvetljeno pot, tako pa je nisem imela in vsak korak v temi je bil pazljiv in negotov, še posebej, ko je noč bila zelo temna.
Starši se s tem niso obremenjevali, njim je to bilo čisto normalno, da hodim domov v temi, jaz pa sem bila vsak dan prestrašena in še kako srečna, ko sem prišla domov varno. Ja, ko tako razmišljam, koliko skrbi in strahu bi mi takrat vzela naglavna svetilka, se seveda sprašujem, zakaj za to nisem poskrbela sama, da bi imela eno svetilko in bi mi tako nočna pot bila lažja. Ne vem, zakaj, nisem imela svetilke, niti nisem nanjo pomislila.
Danes vem, da moj otrok brez svetilke v temi ne bo šel od doma, pa naj bo to naglavna svetilka, navadna ali pa telefon z lučko, nekaj bo definitivno imel, kajti še preveč se spominjam, koliko prestrašenih juter ali večerov sem preživela, ko sem hodila po temi.
Meni danes naglavna svetilka še kako prav pride, kajti z njo na glavi lahko hodiš, zraven pa imaš lahko nekaj v obeh rokah in tvoja pot je osvetljena. Ali pa drugače rečeno, če je naglavna svetilka na glavi, so tvoje roke proste.