Počasi bi bil že čas, da bi igre na srečo prinesle tudi meni kakšen večji dobitek. Toliko časa že igram vse možne gre in verjamem, da se bo enkrat nekaj zgodilo, pa še vedno dobivam iste majhne dobitke ali pa nič. Počasi me že skrbi, da me igre na srečo ne marajo in je vseeno, če igram to ali ne. Ampak po drugi strani je pa dobro, da imam odprta ta vrata, ker lahko, da me bo enkrat to presenetilo. Po navadi se odpravim igrati v Admiral.
Ko to razmišljam, se mi vedno odvije prizor iz nekega filma, ko glavna igralka razlaga vic o verniku, ki prosi Boga: “Bog prosim, prosim, prosim, pomagaj mi, da zadenem na loteriji.” Po mnogih prošnjah mu Bog končno odgovori: “Vernik, prosim, prosim, prosim, kupi končno srečko.” In to je vedno razlog, da nadaljujem in me igre na srečo še naprej zanimajo. V resnici je čisto realna situacija. Če si že želiš, potem, brez vplačila ne gre.
Ko sem ravno to razmišljala, sem se spomnila, da nisem še vplačala ničesar za tekoči teden, kar bi bilo zelo dobro. Takoj sem odšla za računalnik in naredila vplačilo. Tako je prav vedno. Ampak mislim, da se vrtim v začaranem krogu in moram nekaj spremeniti, pa ne vem točno kaj. Nekaj mora biti tisto, kar je bolj pomembno od tega, da se naredi vplačilo in potem prejme dobitek. Kdo bi si mislil, da so igre na srečo v resnici tako zahtevne. Nikakor mi namreč ni jasno, kaj bi še lahko bilo pomembno pri vsem tem. Le to, da morda še vedno ne verjamem dovolj v to, da bi se kaj takega lahko v resnici zgodilo meni. Saj ne vem, kako bi to lahko bilo. Vem, le to, da ko nimam dobitka ali pa dobim le nekaj evrov, ni več tako zabavno, kot je bilo na začetku in res si želim, da bi bilo zopet zabavno, ko bi me igre na srečo zopet razveselile. …