Naše življenje v bloku smo popestrili z nakupom človeku najboljšega prijatelja.
Domov smo pripeljali pasjega mladiča pasem tibetanski terier, rodovniške vzreje. Mala črno bela štručka je celo pot domov cvilila. Normalno, saj je zapustil varno leglo svoje pasje matere, pa še prvi je odšle od doma. Doma že vse pripravljeno za malega kosmatinca. Pasje posodice za hrano in vodo, poln predal pasjih igračk, dva ležišča, kjer bo naš Piki preživel nočni čas in čas, ko bo sam doma.
Tako sva vsaj mislila, da bo. Rejka, kjer sva kupila tibetanskega terierja nama je dala seznam, katera pasja hrana je najbolj primerna za to pasmo. Od hrane bo veliko odvisno kako kvalitetno bo Piki živel in kako dolgo, ter koliko bo obiskov pri veterinarju, je dejala. Izogibati se moramo tudi človeški hrani, še doda. Kvalitetna pasja hrana je pogoj za njegovo zdravo in dolgo življenje.
Piki se ja rastel in se razvijal kot je zapisano v knjigi. Neverjetno kaj kvalitetna pasja hrana lahko resnično naredi. Sva tudi opazila razliko, ko sva s Pikijem odšla v pasjo šolo. Tam sva srečala par, ki je prav tako imel psa pasme tibetanski terier. Kasneje sva skozi pogovor izvedela, da njihov pes dobi največkrat človeško hrano za svoj obrok, da mu pasja hrana ne diši preveč. Razlika pa je bila očitna. Imel je krajšo razcefrano dlako, teža je bila večja od predpisane, skratka bil je videt zanemarjen in debel. Tudi samo gibanje po terenu mu je delalo težave, nobene kondicije, kar hitro je omagal. Naš Piki pa je dirjal sem in tja kot norček, poln kondicije. Je pa doma potem padel na svoje ležišče kot ubit, od utrujenosti.
Zdaj, ko je z nama že pet let in še malo čez, vidiva, da je bila odločitev prava, za pse je pasja hrana ne pa človeška. Saj je včasih padel z mize kak kos mesa ali pa kruha, samo zelo poredko, mogoče tako malo za pasji priboljšek.…